Prove your point and destroy it.

Velikokrat danes slišimo, da so v recesiji izgubili največ prav tisti, ki so v zadnjem času največ pridobili. Kvečjem lahko v tej izjavi zaznamo sam srž gnilobe kapitalistične ideologije. Le ta vse oblike življenja posploši na ekonomske faktorje. Tako so prestrašeni bogi debeluhi, ki morajo dandanes v tem nekrivičnem svetu premisliti o nakupu jahte, katero so prej kupili brez pomisleka, na slabšem od tistih, ki že prej niso imeli nič in so zdaj izgubili še to. Življenja se pač ne da kvantificirati, pa tako ostane nekje na robu med manj pomembnimi temami za diskusijo. Če pa je izzvano, je to zgolj na ravni življenskih stilov in konsumpcije, na površinskosti, ki si jo lahko dovoli samo obstoječ družbeni red.
Z medijskim občevanjem s sedanjo skoraj orgazmično krizo pa je s spektakelskih odrov potisnjeno  še tisto upanje po “zeleni” revoluciji, pa tudi če je ta le fiktiven preskok v marketinških teorijah, kjer je bilo potrebno izumiti samo serijo novih “buzz-wordov”, “know-how” pa je ostal isti in nikoli ni bil predmet kritičnega premisleka. Ob vseh izdanih filmih, publikacijah, oglaševalskih kampanjah in paradah se dejansko ni zgodilo veliko na področju resnične spremembe okoljskih politik, da ne govorimo o praksah. Socialno oglaševanje ni nič drugega, kot priznanje produkcijskega sistema, da mu ni mar, saj razume, da oglaševanje ne prinaša sprememb drugje kot v potrošniških orgijah. Podobe bojo nahranile potrebe po podobah, potrebe po spremembah pa tako zelo demokratični, sicer pa impotenten diskurz o potrebnih spremembah. Prehod v samozadosten razvoj znotraj kapitalistične produkcije pa je sam posebi popolnoma kontradiktoren, saj kapitalizem vedno proizvaja presežke po najnižjih cenah, pa če mora zato izkoristiti ilegalno sekanje gozdov za brisanje zahodno-civilizacijskih prezgodnjih ejakulacij.